Na nekem otoku je življenje potekalo lepo in mirno, tako da so ljudje tam radi živeli. Toda naenkrat se je vse spremenilo in otok je postal kraj težav, zmede, strahu in nemirov. Pošteni ljudje so bili zelo zaskrbljeni. Jezili so se nad majhno skupino, ki je povzročala težave. Sklenili so, da morajo nekaj ukreniti.

»Postati moramo strogi s tistimi, ki povzročajo težave in nas pehajo v nesrečo,« so govorili. »Nočemo jih uničiti. Le omejili jih bomo. Zbrali jih bomo na posebnem delu otoka in jih ogradili z visoko ograjo, da nam ne bodo mogli krasti ali povzročati zla. To bodo lahko počeli le drug drugemu.«

Izbrali so najbolj reven in senčen del otoka. In ločevanje se je začelo. Zamisel o ločevanju je bila zelo preprosta. Vsi so vedeli, kdo povzroča težave: razgrajači, prekupčevalci mamil, pijanci, nečistniki in nezvesti možje, tisti, ki so delali splave, sleparji in tatovi. Toda dejansko jih ni bilo lahko odkriti.

Ljudje so se upirali. Niso hoteli, da bi jih imeli za slabe. Vedeli so, kaj jih čaka, da bodo osamljeni in ločeni kakor gobavci. Razbili bi družine, otroci bi bili sirote in ločili bi prijatelje. Toda »očiščevanje« se je nadaljevalo. Na eni strani pregrade so bili slabi, na drugi dobri ljudje: pošteni, spoštovani, verni, skratka ljudje, ki so se držali zapovedi in predpisov.

Na otoku pa je živel tudi svet mož, Anton po imenu. Vsi so ga spoštovali in občudovali. Zato se je poštenim ljudem zdelo naravno, da bo Anton ostal na njihovi strani pregrade. A jih je strašno presenetil, ko si je izbral bivališče med slabšimi ljudmi.

»Anton, to ni prav,« so protestirali dobri. »Zakaj ti edini od poštenih nočeš biti z nami?«

»A vi res tako mislite?« je mirno odgovoril Anton. »Menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni, in da so vsi drugi utelešene hudobe? Dobro, lahko varate sami sebe, a ste samo na videz nedolžni. Kdo lahko razsodi, kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije, in da nismo nikoli naredili nobenega slabega dejanja? Prav tiste stvari, ki jih obsojate pri drugih, imate tudi sami. Ko ste svoje brate in sestre zavrnili in jim odrekli možnost rešitve, ste zagrešili veliko napako. Jaz pa sem na tej strani pregrade tudi zato, ker sem sam grešnik in sem storil kaj slabega.«

S temi prepričljivimi besedami jih je odvrnil od njihovih načrtov, in so pregrado podrli.

nekaj zate

 

Zanimiva zgodba za razmislek. Kako so se lahko imeli za dobre ljudi, če so želeli dati svoje sokrajane v neko “kletko” ?

Osebno mislim, da je veliko ljudi, ki so na zunaj dobrohotni in darežljivi, skorajda popolni, dejansko pa je v njih veliko zlobe in slabega. Tudi veliko tistih, ki redno sedijo pri maši, bi se moralo vprašati, kaj tam sploh delajo.

In pa, večino ljudi je dobrih samo za svojo korist in za svoj žep, to je resnica, so pa izjeme, hvala bogu za njih.

Kakor so včasih rekli: “Vsi smo krvavi pod kožo.” Le da bi nekateri radi izpadli, kot da niso.

Nekaj ZateZgodba Zate
Na nekem otoku je življenje potekalo lepo in mirno, tako da so ljudje tam radi živeli. Toda naenkrat se je vse spremenilo in otok je postal kraj težav, zmede, strahu in nemirov. Pošteni ljudje so bili zelo zaskrbljeni. Jezili so se nad majhno skupino, ki je povzročala težave. Sklenili so,...