MATERI    Kajetan Kovič 

Daleč sva, malo besed je med nama.

Komaj poznaš moje duše obraz.

Težko, veš, reči besedo je, mama,

teže še, reči besedo naglas.

Misel, ki ti jo pošiljaš za mano,

najde le ravne in gladke steze.

Težko ji je, če zadene ob rano,

ko se vsa plaha dotipa do me.

Mati vsak mora po svoje živeti,

vsak mora sam prehoditi svoj pot.

Kar mu je dano, to mora sprejeti,

ne da bi vprašal, zakaj in od kod.

Morda ne veš, kak je včasih samotno,

morda ne veš, kak je včasih hudo,

morda ne veš, kak se včasih odsotno

duša smehlja, a ne misli na to.

Mati, sam bom vso pot prehodil.

Ne skrbi. A vseeno – pridi tedaj,

kadar bo kdo moje srce pohodil.

Dvigni ga, toplo besedo mu daj.       

(Pesmi štirih, Slovenski knjižni Zavod v Ljubljani, 1953)

 

http://nekaj-zate.com/wp-content/uploads/2019/03/art6.jpghttp://nekaj-zate.com/wp-content/uploads/2019/03/art6-150x150.jpgNekaj ZatePoezijaRaznovrstnoVideo posnetki
MATERI    Kajetan Kovič  Daleč sva, malo besed je med nama. Komaj poznaš moje duše obraz. Težko, veš, reči besedo je, mama, teže še, reči besedo naglas. Misel, ki ti jo pošiljaš za mano, najde le ravne in gladke steze. Težko ji je, če zadene ob rano, ko se vsa plaha dotipa do me. Mati vsak mora po...