Nekoč je živela ptica s čudovitim perjem in močnimi krili. Dneve je preživljala z letenjem visoko v zraku nad vrhovi dreves.

Uživala je svobodo.

Nekega dne je padla v star, zapuščen vodnjak. Bil je globok in temen, toda suh in ptica se ni poškodovala. Padala je nižje in nižje, dokler ni pristala na dnu in tam ostala. Nič ni storila, da bi se rešila iz vodnjaka. Sama sebi se je smilila.

»Gotovo bom umrla na tem dnu,« je tarnala. »Kako uboga in nesrečna ptica sem! Kaj sem naredila, da me je doletela taka usoda?« Čim bolj je razmišljala o svoji nesreči, tem bolj prepričana je postajala, da je kriv nekdo drug, da zdaj tiči na dnu vodnjaka.

»Nisem jaz kriva. Kriv je tisti neumnež, ki je izkopal ta vodnjak,« se je hudovala. »Nekdo bi moral pokriti vhod, da ne bi padla noter. Zakaj me ni nihče opozoril, kako nevarno je leteti tako nizko nad odprtim vodnjakom? Jaz sploh nisem kriva za to.«

Mimoidoče je začela klicati na pomoč. »Na pomoč! Na pomoč! Na pooomoč! Prosim, pomagajte mi. Prosim pomagajte mi odtod!«
Ljudje so ji odvrnili: »Krila imaš in lahko letiš. Zakaj si ne pomagaš?«
»Če bom skušala poleteti odtod, se lahko ponesrečim,« je jadikovala ptica. »Mogoče si bom ob stenah vodnjaka poškodovala peruti. Jaz nisem kriva, samo obtičala sem tu. Vi morate narediti nekaj, da me spravite ven.«

Ljudje so ji odgovarjali: »Veliko prostora je za letenje, če boš previdna. Tvoja krila so dobra. Nisi se ranila. Lahko se rešiš, če res to želiš.«
Ptica pa ni hotela poslušati. Zgrbila se je na dnu ter godrnjala in tarnala vsakemu, ki jo je bil voljan poslušati.

»Nihče ne skrbi zame! V tem je problem. Ljudje so tako brezsrčni in kruti! Niso voljni pomagati ubogemu trpečemu bitju, kot sem jaz.«

nekaj zate

Tožbe so ptico tako prevzele, da skoraj ni več vedela, kaj se je zgodilo, in se je navadila živeti v vodnjaku. Vedno manj je razmišljala o rešitvi in kmalu se ni niti poskušala rešiti. Krila so ji krnela, in tudi če bi hotela poletet v svobodo, bi ne mogla. Sedaj si sama ni mogla pomagati, pa tudi drugi ji niso mogli. Vsi so jo pomilovali in pomilovala je sama sebe. Tako je ptica preživela ostanek svojega ubogega življenja, tarnajoč na dnu vodnjaka.

In tako, resnica je, da je za svojo nesrečo najlažje obtoževati druge, namesto, da bi se malo potrudili in zanesli nase. Vam je to poznano?
Vir: fotografija pixabay, besedilo svetovni splet.
Nekaj ZateZgodba Zate
Nekoč je živela ptica s čudovitim perjem in močnimi krili. Dneve je preživljala z letenjem visoko v zraku nad vrhovi dreves. Uživala je svobodo. Nekega dne je padla v star, zapuščen vodnjak. Bil je globok in temen, toda suh in ptica se ni poškodovala. Padala je nižje in nižje, dokler ni...