S prijateljem sva se odločila biti prijazna do najinega sovražnika.
Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo. Zbudila me je vonjava jajc in vegetarijanskih zrezkov. Bila je nedelja, zgodaj zjutraj, a noč sem preživel v stanovanju svojega prijatelja
Jinova mama je, potem, ko nama je postregla zajtrk, odšla v trgovino, da bi nadomestila vso hrano, ki sva ji jo pojedla. Jin in jaz sva sedela in razmišljala, kaj bi naredila: šla na plažo, ali pa ostala doma in gledala risanke.

Naenkrat sem v košari zagledal kup umazanega perila. Jinova mama je bila tako dobra do naju, da sem ji v povračilo želel narediti nekaj lepega. Jinu sem rekel, da bi želel pomagati glede perila, on pa mi je ponudil svojo pomoč. To mi je olajšalo situacijo, ker se pač nisem ravno najboljše spoznal na to opravilo.

Ko sva zbrala vse perilo na eno mesto in ga razvrstila v skupine, sva krenila v klet stavbe, kjer je bila pralnica in sušilnica perila.. Ko sva prispela tja, ni bilo nikogar, tako da so nama bili vsi pralni stroji na razpolago – štirje pralni stroji in dva sušilna stroja. Perilo sva razdelila na štiri skupine in ga potisnila v vse pralne stroje.

Oblačila so bila skoraj napol oprana, ko je v prostor vstopila ženska s polno vrečko perila, stara med 50 in 60 let in vsa zmečkana. Bila je hudobnega videza.

Nisva vedela, kaj naj storiva. Uporabila sva vse stroje.

Šla je mimo naju, se napotila proti pralnim strojem, potem pa zastala, saj je dojela, da so vsi zasedeni. Obrnila se je proti nama.

Pomislila sva, kako bo začela kričati in imela sva prav.

“Kaj se tu dogaja? Vidva koristita vse stroje!” se je drla.

“Oh, ne, ona je zares nora!” sva pomislila.

Poskušala sva narediti najbolj nedolžen obraz in sva rekla, da nama je žal. Režala je na naju in vprašala, iz katerega stanovanja sva.

Jin je odgovoril: “Jaz stanujem na desetem nadstropju v stanovanju 11A.”

Okoli pet minut kasneje so stroji končali s pranjem in mokro perilo sva dala v dva sušilna stroja. Hudobna gospa je dala svoje perilo v stroj in odšla. Pomislila sva, kako nenaravno je, da je zapustila prostor. Zamišljala sva si, kako nas je odšla ogovarjati in da se ne bo več vrnila.

Minilo je deset minut. Zatem dvajset. Ona pa se še ni vrnila. Končno je bilo najino perilo suho, o ženski pa niti sledu. Pravkar sva odhajala, ko sva zaslišala glasen zvok zvonca, ki je naznačil konec pranja.

Pomislil sem: Yes! Zdaj lahko potegneva njeno perilo ven in ga vrževa v smeti.

Toda skoraj istočasno sva se Jin in jaz spomnila besed: “Ljubi svoje sovražnike”, a ona je bila najin sovražnik.

Odločila sva poskusiti. Perilo sva vzela iz pralnega stroja in ga dala v sušilni stroj. Jin je imel ravno toliko denarja, da je osušil njeno perilo, tako da sva vrgla v stroj kovance, ga vključila in se vrnila v Jinovo stanovanje.

Pomislil sem: “Denar za pijačo je šel.”

Trk, trk. Okoli 12:30 opoldne sva slišala trkanje na vrata. Odprla sva jih in na najino osuplost je pred nama stala hudobna ženska. Toda tokrat je bila videti drugačna – nekako utrujena in zmedena.

Dvignila je glavo, da bi se srečala z najinima resnima pogledoma in z najbolj skesanim izrazom, ki sem ga kdajkoli videl, rekla tri majhne, a ogromno velike besede: “Žal mi je!”

Zatem nama je v roke potisnila dve vrečki.  Bili sta še topli, iz njih pa je vel prijeten vonj. Pokukal sem v vrečko in zagledal štiri sveže pečene čokoladne sladice. Zagrele so mi roke, ko sem jih jedel, tudi moj želodec, a niti približno tako, kakor so tri  mogočne besede ogrele moje srce.

James Thomasnekaj zate

Nekaj ZateZgodba Zate
S prijateljem sva se odločila biti prijazna do najinega sovražnika. Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo. Zbudila me je vonjava jajc in vegetarijanskih zrezkov. Bila je nedelja, zgodaj zjutraj, a noč sem preživel v stanovanju svojega prijatelja Jinova mama je, potem, ko nama je postregla zajtrk, odšla v trgovino, da...