Nekoč so na samotnem otoku živeli različni občutki, čustva in človeške vrednote: Dobra volja, Žalost, Ponos, Bogastvo, Znanje in tudi Ljubezen. Nekega dne so dojeli, da bo njihov otok potonil, zato so pripravili svoje ladje, da bi ga zapustili. Edino Ljubezen je želela ostati do zadnjega trenutka. Tik preden je otok potonil, se je Ljubezen odločila zaprositi za pomoč.
Bogastvo je šlo mimo in Ljubezen ga je vprašala: “Bogastvo, ali me lahko vzameš s seboj? Ne morem, na moji ladji je mnogo zlata in srebra, nimam prostora.”
Ljubezen se tedaj odloči vprašati Ponos, ki je plul mimo v veličastni ladji. “Ponos, prosim te, ali me lahko vzameš s seboj? Ne morem ti pomagati, Ljubezen” odgovori Ponos. “Tu je vse tako popolno, lahko bi mi uničila ladjo.”
Tedaj je Ljubezen zaprosila Žalost, ki je šla mimo otoka: “Žalost, prosim, vzemi me s seboj.” “Oh, Ljubezen,” odgovori Žalost. “Tako sem otožna, da ne morem.”
Ko je Dobra Volja šla mimo otoka, je bila tako zadovoljna, da ni niti slišala Ljubezni, kako jo kliče.
Tedaj Ljubezen zasliši neki glas: “Pridi, Ljubezen, jaz te bom povedel s seboj.” Bil je to starec v malem čolnu. Ko sta dospela do kopna, se Ljubezen izkrca, starec pa odide. Ljubezen je bila tako srečna, da je pozabila vprašati starca, kako mu je ime. Ljubezen dojame, koliko mu dolguje, pa vpraša Znanje: “Znanje, ti sigurno veš, kdo me je rešil?
To je bil Čas,” je odgovorilo Znanje. “Čas?” je vprašala Ljubezen. “Pa zakaj bi me Čas rešil?” Znanje, polno modrosti odgovori: “Zato, ker je samo Čas sposoben oceniti, koliko je Ljubezen pomembna v življenju.”
