Nikoli več ne bo,
kot je nekdaj bilo,
trpela sva isto in spoznala kako
nespametna dejanja sledove puščajo,
ostrine teh napak pa rane režejo.

Včasih se zazrem in vidim veselje,
ko čutim ta preblisk,
ki skupaj naju spet pripelje.

Ustavil bi čas, zavpil v nebo,
preklinjam dejanja, ki me ranijo.
V meni vihar naj očisti slabost,
če sem res tisti, ki naj mu bo hudo.

Nikoli več ne bo,
kot je nekdaj bilo,
a vem, da si bova spet segla v roko.
Saj težko je živeti, če ob tebi nekdo
ne sprejema ljubezni, ne zaupa v njo.

Nikoli več ne bo,
kot je nekdaj bilo,
nikoli, da si ne bi segla v roko.