Po plaži sta se sprehajala mati in sin, ko je sin nenadoma vprašal svojo mater, kako ohraniti ljubezen. Mati mu reče, naj vzame malo peska v pest in jo stisne. Sin stori tako, a kakor je vse bolj stiskal, tako mu je na njegovo razočaranje vse več peska teklo iz nje. Tedaj mu mati reče, da jo popolnoma odpre, kar je sin naredil, a je zapihal veter in popolnoma raznesel pesek iz odprte roke. Ko je zdaj videla v sinovih očeh še večje razočaranje, mu svetuje, naj ponovno vzame pesek v roko, tokrat pa naj drži dlan v obliki žlice, dovolj zaprto, da ga ohrani, a dovolj odprto, da bo prost. Sin je tako tudi napravil, a pesek, zadržan v njegovi dlani, je bil zaščiten od vetra in prost, a ne zdrsne skozi prste, je izvabil nasmeh na njegovih licih.
Tako tudi mi, če krčevito ”držimo” nekoga ob sebi, ga izgubimo, ker ne čuti, da je dejansko ljubljen in prost. Ko pa ga ”držimo” tako, da se počuti v naših rokah varen, a hkrati tudi svoboden, ga zadržimo ob sebi.
Vir- svetovni splet.
